Blog

V centru Bovca stoji župnijska cerkev sv. Urha. Cerkev morda od daleč ni videti nič kaj posebnega. Pa vendar vam močno priporočamo, da si vzamete nekaj časa in si jo ogledate. Več kot 800 let stari zidovi namreč skrivajo kar nekaj zanimivih zgodb.

Cerkev je posvečena Sv. Urhu (Ulriku), ki je bil za časa svojega življenja precej znana osebnost. Rojen je bil leta 890 v Augsburgu na Bavarskem.

Kot otrok je bil majhen in bolehen. Izročilo celo pravi, da sta ga starša skrivala pred ostalimi ljudmi, da ne bi bil deležen zasmehovanja. Kljub temu Urh zraste v krepkega mladeniča in se odloči za duhovniški stan. Bister in prodoren kmalu postaneškof augsburške grofije.

Potem pa srednjeveško idilo 10. stoletja prekinejo horde Ogrov. V roparskih pohodih plenijo in požigajo deželo za deželo. Dolgo časa se jim nihče ne postavi po robu.

Ogri imajo namreč precej domisleno taktiko. Izogibajo se velikih in dobro utrjenih mest. Za žrtev si raje izbrejo manjša mesta in vasice, ki nimajo močnega obzidja in dobro izurjene vojske. Seveda Ogri poberejo vse kar se pobrati da. Najraje ropajo cerkve z njihovimi zlatimi kelihi in ostalimi insignijami. Vse česar ne morejo pobrati, v skladu z zgodovinsko tradicijo zažgejo.

Kmalu se novica o njihovih krvavih požigalskih pohodih razve širom ogroženih dežel. In tako začne rasti strašna slava narodu za katerega prej nihče še nikoli ni slišal.

Leta 955 Ogri s svojimi strašnimi običaji prispejo pred mestno obzidje Augsburga. Njihov prihod pravzaprav ni nepričakovan, saj se je prebivalcem tega bavarskega mesta že prej posvetilo, da znajo dobiti neljubi obisk.

Škof Urh vzame obrambo mesta v svoje roke in ukaže temeljito obnovo starega mestnega obzidja. Osebno se zavzame tudi za usposabljanje vojakov. In, ko Ogri razjahajo svoje konje in postavijo šotore je Augsburg pripravljen.

Spopad, ki je sledil je danes znan kot Bitka na Leškem polju. Škof Urh pa si je večno slavo pridobil kot neustrašen vojaški poveljnik, ki je brez orožja jahal s svojimi možmi proti sovražniku. Seveda sledi gladka zmaga. Mestno odbije napad.

Oton I. Veliki – prvi nemški cesar svetega rimskega cesarstva pa kmalu dokončno ustavi prodiranje Ogrov.

Ti se potem umaknejo v Panonijo. Tam najprej opustijo nomadski način življenja in se lotijo poljedelstva. Znebijo se svojih zoprnih navad in postanejo spodobni sosedi. Nato pa sprejmejo krščansko vero in ustanovijo svojo državo, ki je danes znana pod imenom Madžarska.

Pa Sv. Urh? Ja, na stara leta je živel manj razburljivo življenje. Umrl je 4. julija 973 in bil že leta 993 razglašen za svetnika.

Ker je tudi Slovenija kar precej trpela pod ogrsko strahovlado, je Sv Urh pomemben svetnik tudi v naših krajih. Nad njim je bil zelo navdušen bovški fevdalni gospod Markvart III. Eppenstein. Celo tako zelo, da je po njem poimenoval svojega sina. Mali Ulrik je kasneje postal Oglejski patriarh. In prav on naj bi ukazal gradnjo prve bovške cerkve.

Romanska cerkev

Tako na kraju kjer stoji še danes, zraste prva cerkvica. Majhno, leseno, skromno svetišče je zgrajeno v romanskem slogu. A vendar je prav to cerkev v svoji Buli omenil sam papež Celestin III. Njena omemba v tako pomembnem dokumentu očitno nakazuje na to, da je bil Bovec pomembno krščansko središče že v prvem tisočletju. Žal od te cerkvice ni ostalo nič.

Gotska cerkev

V 13. stoletju zgradbo prenovijo v gotskem slogu. Tokrat zidarski mojstri za material uporabijo kamen, ki je precej bolj obstojen od lesa. Tako so na zunanji fasadi pa tudi v notranjosti cerkve še danes ohranjeni določeni elementi te zgradbe.

Baročna cerkev

V 18. stoletju se lokalna cerkvena oblast zopet odloči za temeljito obnovo župnijske cerkve. Tokrat v baročnem slogu. Cerkev močno povečajo, ji spremenijo tloris in premaknejo pokopališče.

Neo-Romanska cerkev

Današnjo podobo dobi cerkev v 19. stoletju. In čeprav je zaradi vojn in naravnih nesreč kasneje cerkev še večkrat obnovljena, vsakič ohranijo značilen neoromanski slog.

Tretja cerkvena zgradba je bila zgrajena v 18. stoletju, v baročnem slogu. Staro gotsko cerkvico takrat močno povečajo pri tem pa zidarski mojstri naletijo na težavo – pomankanje prostora. Ambiciozen projekt skoraj pade v vodo, saj je plato na katerem cerkev stoji premajhen.

Zato sprejmejo drastično odločitev -cerkvi obrnejo tloris. Tako romanska kot tudi gotska cerkvica sta bili namreč poravnani v smeri vzhod – zahod, kot večina cerkva. Novo cerkev pa poravnajo v smer sever – jug.

Takoj nato se pojavi nov problem – dostop do cerkve. Star vhodni portal je stal na zahodni fasadi. A zaradi spremenjenega tlorisa zdaj ne pride več v poštev kot glavni vhod v cerkev. Tega je treba zgraditi na južni fasadi. Vendar z južne strani cerkev obkroža zid pod katerim se proti Bovcu spušča klanec. Mojstri se odločijopodreti del zidu, po klancu pa uredijo veličastno stopnišče.

Tako rešijo še eno težavo. A ni zadnja. Staro gotsko cerkev je namreč obkrožalopokopališče. Na mestu kjer naj bi pot vodila do cerkvene zgradbe, stojijo grobovi.

Da ne bi motili duše pokojnikov, se odločijo pokopališče prestaviti na drugo mesto. Primeren kraj najdejo zadaj za cerkvijo kjer je pokopališče še danes.

Zid, ki obkroža cerkev nato skozi burno zgodovino še večkrat prenovijo in vsakič vanj vzidajo tudi nekaj starih nagrobnikov iz pokopališča. Tam jih lahko vidite še danes, če se sprehodite ob zidu okrog cerkvene zgradbe.

Na vrhu stopnišča lahko na desni strani cerkvenega dvorišča vidite mlada drevesa. To so lipe, posajene leta 1992, ko je bovška cerkev Sv. Urha praznovala 800 letnico prve omembe – tiste v Buli papeža Celestina III.

Preden vstopite v notranjost cerkve si oglejte gotski portal, ki je vzidan v vzhodno (desno) fasado cerkve. Lepo zašiljen, kot se za gotiko spodobi, zmoti gladko belo fasado.

V času baročnih razburljivih posegov v zgradbo so ta portalvzidali v zid. V času gotske cerkvice portali ni stal tu. Pravzaprav nihče ne ve kje točno je pravzaprav stal. Predvidevajo pa, da so ga v baroku uporabljali kotstranski vhod.

Zanimivo je tudi to, da stare listine omenjajo v okolici cerkvenega poslopja neko zgradbo (morda upravno). Zgraditi jo je dal bovški glavar Andrej von Scharfenstein. Listine omenjajo tudi hodnik, ki je to zgradbo povezoval s cerkvijo. Na našo veliko žalost ostaja vprašanje, zakaj bi nekdo s hodnikom povezal cerkev z neko zgradbo, zavito v tančico skrivnosti. Prav tako nihče točno ne ve ali je ta hodnik potekal pod zemljo ali na površju.

Med zadnjimi obnovami so sicer iskali ostanke tega hodnika, a žal neuspešno. Zato se je pojavila teorija, da naj bi bil prav ta skrivnostni portal vhod v skrivnostni hodnik, ki je vodil v še bolj skrivnostno zgradbo. Tudi o njej danes ni več nobenih sledi.

Vhodni portal je iz časa četrte cerkvene zgradbe in je zgrajen vneoromanskem slogu. Pod značilno belo fasado se skrivajo masivni kamni – material, ki ga je v okolici v izobilju.

Vendar se temeljni in stranski zidovi z višino tanjšajo. Na ta način so želeli zidarski mojstri zmanjšati efekt gravitacije in preprečiti nevarnost, da bi se zgradba zrušila sama vase pod težo uporabljenega materiala.

Nad vhodom lahko vidite tri niše v katerih stojijo trije kipi. V glavni niši stoji kip Sv. Urha iz 19. stoletja, v stranskih nišah pa stojita Sv. Peter in Sv. Pavel.

Kot smo že omenili, je bila cerkev nekoč drugače obrnjena kot je danes. To lahko najlepše vidite v notranjosti cerkve. Ko skozi vhod stopite v narteks se obrnite desno. V steni ladje lahko vidite obris šilastoločnega slavoloka.

Ta je nekoč povezoval cerkveno ladjo s prezbiterijem (del cerkvene zgradbe kjer stoji oltar). Še vedno je mogoče videti tudi lep kapitel, ki daje slutiti, da je bila gotska cerkvica prava mala kamnoseška mojstrovina.

Nato pa poglejte nasprotno steno. Tam lahko vidite nekdanji vhodni portal v cerkev z lesenimi vrati. Delno je zazidan s steno zvonika. Današnja širina cerkve je pravzaprav dolžina ladje prvih dveh cerkvic.

Glavni oltar v cerkvi je seveda posvečen Sv. Urhu – zavetniku župnijske cerkve in Bovca. Izdelan je iz domačega rdečkastega rombonskega kamna. Oltar je najvišji na Primorskem, na kar smo upravičeno ponosni. Na oltarju stoji slika Sv. Urha, ki blagoslavja ljudstvo.

Je pa nekdanja cerkvena oblast nekoč želela prodati na Dunaj. A so se domačini na vso moč uprli in dosegli, da je oltar ostal v Bovcu.

Levo in desno od glavnega oltarja stojita stranska oltarja. Na levi je stranski oltar Srca Jezusovega. Na desni pa oltar Matere Božje. Oba sta narejena izrdečkastega marmorja.

Na oltarju Matere Božje stoji kip Device Marije, ki v naročju drži malega Jezuščka, ki je bil nekoč del oltarja v cerkvi Sv. Trojice. Ta je včasih stala na glavnem bovškem trgu, a je potem spremenila namembnost. Danes na njenem mestu stoji restavracija Letni vrt.

Cerkev Sv. Urha je s svojimi farani delila usodo tudi v težkih časih. Ko so dolino pretresale vojne in naravne katastrofe, je bila cerkev vsakič znova poškodovana. In potem znova obnovljena. Nazadnje v sklopu popotresne obnove.

Slikarka Marija Bersan Mašuk je na stropu naslikala freske, ki izjemno dopolnjujejo zgodbo stavbe. Osrednja freska prikazuje Binkoštni dogodek. Morda bolj zanimive pa so stranske freske, ki tečejo vzdolž ladje. Te prikazujejo svetnike, ki so jim posvečene podružnične cerkve, kot cerkev sv Lenarta. Tudi tiste, ki jih danes ni več – Sv. Lovrenc, Sv. Silvester in Sv. Trojica.

Bovčani so bili od nekdaj znani kot verni ljudje. Spoštovali so sveti dan – nedeljo. Maše so bile vedno dobro obiskane.

V izogib nesporazumom so bili sedeži v cerkvenih klopeh označeni. V klop so bile pritrjene ploščice na katerih so bile napisane številke. Vsak faran je plačal nek letni znesek za svojo številko in si na ta način zagotovil sedež v klopi. Tisti, ki so plačali več so sedeli spredaj, bolj revni so sedeli zadaj.

Je pa bilo mogoče izgubiti pravico do svojega sedeža. Največkrat so to pravico izgubile matere nezakonskih otrok in ženske, ki so z moškim živele “na koruzi”. Viri pa prav sumljivo molčijo o usodi njihovih partnerjev. Zato predvidevamo, da gospodiči niso bili deležni enakih ukrepov.

Prav tako svojega sedeža niso imeli otroci. Ti so med mašo sedeli na stopnicah, ki ločujejo ladjo od prezbiterija.

Otrok je dobil pravico do sedeža po birmi. Birma pa je navadno potekala v začetku julija, ko goduje Sv Urh. 4. julija še danes praznujemo občinski praznik, saj Sv. Urh ni samo zavetnik župnijske cerkve ampak tudi zavetnik Bovca.