Blog

Ja, tudi mi imamo našo malo Trnuljčico. Sredi čarobnega gozda v bližini Bovca stoji mala gotska cerkvica z nenavadno in skrivnostno zgradbo.

Cerkev je posvečena sv. Lenartu. Iz njegove življenjske zgodbe se je spletla nenavadna legenda.

Sv. Lenart je bil rojen v 5. stoletju v Franciji. To je bil nemiren čas, ko je Evropa spremljala propad rimskega cesarstva, krvave napade Atile in njegovih hunskih hord ter velike selitve germanskih narodov. Pa tudi čas pravljičnega sveta kralja Arturja in čas ko so ljudje začeli praznovati Božič.

V Franciji se je iz kaosa dvignila frankovska dinastija Merovingov, ki še danes ostaja velika uganka zavita v meglo fantazij in skrivnosti. Merovingi naj bi bili nadnaravnega izvora in so imeli jasnovidne in telepatske sposobnosti. Vsi so imeli na prsih materino znamenje, po katerem so se razlikovali od navadnih smrtnikov. To znamenje je bilo dokaz, da po njihovih žilah teče sveta kri. Čeprav so bili prvi merovinški vladarji pogani, naj bi bilo to znamenje v obliki križa in menda naj bi od tod izviral simbol templarjev.

Imenovali so se tudi dolgolasi monarhi, ker se niso hoteli striči. Za to so imeli prav poseben razlog – v njihovih laseh se je namreč skrivala nadnaravna moč. Povedati je treba, da so to zgodbo vsi jemali smrtno resno. Ko so odstavili zadnjega merovinškega kralja, so ga na papežev ukaz obredno ostrigli (za vsak slučaj). Tako je, podobno kot svetopisemski Samson, ostal brez svojih nadnaravnih moči.

Na dvoru najslavnejšega od vseh merovinških kraljev Klodvika I. odrašča mlad plemič Lenart. Njegov oče ima v dvorni gardi vodilni položaj. Lenarta že kot dečka vzgajajo za viteza in ko odraste postane kraljevi svetovalec. Vse kaže, da ga čaka lepa kariera na dvoru, ko vmes poseže usoda v podobi škofa Remigija.

Škof Remigij je reden obiskovalec merovinškega dvora saj je žena kralja Klodvika globoko verna kristjanka. Vendar kralj Klodvik in večina njegovih podložnikov še vedno veruje v poganske bogove. Klotilda svojega kraljevskega moža sicer redno nagovarja k spreobrnitvi, a kralj se ne da.

Vse dokler se ne zaplete v vojno z Alemani. Ti so enakovreden nasprotnik mogočni merovinški vojni in spopadi se vlečejo v nedogled. Ko že vse kaže, da bo vojna izgubljena, obljubi kralj Klodvik svoji ženi, da bo sprejel krščansko vero, če zmaga v tej vojni. Seveda sledi gladka zmaga in kralj mora izpolniti svojo obljubo.

Na božični dan leta 498 se na merovinškem dvoru odvije slavnostni krst. Poleg kralja Klodvika škof Remigij krsti večino dvornih plemičev, tudi našega Lenarta. Zgledu množično sledijo podložniki in tako postane katoliška cerkev na območju prvega frankovskega kraljestva izjemno močna.

Mladi Lenart pa se odloči, da ne bo več plemič in vitez. Sledi božjemu klicu in postane duhovnik. Čeprav hitro napreduje in postane kmalu škof, se odloči za puščavniško življenje in začne živeti v oddaljenem gozdu.

Nekoč se kralj odpravi na lov v ta gozd. Z njim je visoko noseča kraljica. Ko dobi popadke se porod zakomplicira. Vse kaže, da bo Klodvik izgubil tako ženo kot otroka. Hitro pokličejo Lenarta in ta ob postelji kraljice goreče moli za zdravje obeh. Čudežno je njegova molitev uslišana in kraljica srečno rodi zdravega fantka. Klodvik podari Lenartu velik zaklad, ki ga le-ta razdeli med reveže. Kralju razloži, da si ne želi zaklada. Vse kar bi rad je v miru živel v tistem gozdu, stran od vseh bogastev sveta. S Klodvikom se nato dogovorita, da mu ta podari toliko gozda, kot ga bo Lenart lahko objahal s svojim oslom v eni noči. Tam Lenart postavi samostan.

A Lenartova zgodba še zdaleč ni končana. V času velikih vojnih spopadov in vdorov tujih vojsk je Evropo poplavila množica beguncev. Mnogo jih je po nedolžnem končalo v ujetništvu in to je v času mračnega srednjega veka pomenilo gotovo smrt. Lenartu so se mnogi jetniki smilili in zato je pri kralju izprosil njihovo svobodo. Potem jim je ponudil delo v svojem gozdu. Tako so ob gozdu zrasle majhne vasice in lepo obdelana polja. Ko je Lenart leta 559 umrl so osvobojeni jetniki v znak hvaležnosti na njegov grob obesili svoje jetniške verige. Ko kasneje po Evropi zrastejo cekrve posvečene sv. Lenartu je vsem skupno to, da so opasane z verigo.

900 let kasneje se je Evropa že znebila mračnega srednjega veka. Zlato obdobje renesanse je čas ustvarjanja Leonarda da Vincija in odkrivanja novega sveta Krištofa Kolumba.

A zgodovina Evrope piše v tem času tudi mračno poglavje turških vpadov. In prav sredi tega mračnega poglavja se znajde Slovenija. Kruta turška vojska pleni vasi, pobija uporno kmečko prebivalstvo in zajema sužnje.

Leta 1478 Turki prestopijo Sočo in oplenijo bogato Furlanijo. Vojska 15.000 turških konjenikov pridivja v Bovec. V ljudski pripovedi se je ohranila zgodba o spopadu pri trdnjavi Kluže. Posadka vojakov Beneške republike je požagala leseni most čez sotesko reke Koritnice. Tako so v temi popadali turški konjeniki v 70m globoko sotesko.

V času spopada na Klužah domačini poiščejo skrivališča. Tudi v globeli med Bovcem in Klužami. In prav v tej globeli kasneje domačini postavijo gotsko cerkev sv Lenarta. Zato je nekoliko odmaknjena od ceste.

Sama gradnja cerkvice je zavita v skrivnost in do danes ostaja velika neznanka. Ne vemo kdo in kdaj točno jo je postavil. Zgrajena naj bi bila v celoti iz lokalnega kamna, enkrat po letu 1550 in takrat je bila opasana z verigo.

V cerkvici nato opravljajo bogoslužje vse do leta 1781. Takrat avstrijski cesar Jožef II. v sklopu verskih reform zapre odvečne manjše podružnične cerkve. Sv Lenart je tako prepuščen propadanju.

Čeprav je podobna usoda doletela več manjših cerkvic na bovškem, se je sv Lenart do danes presenetljivo dobro ohranil. Cerkev je bila veliko boljše gradnje kot ostale. Zaradi odmaknjenosti pa domačini odlično klesanih kamnov niso porabili za gradnje svojih hiš.

Cerkev je nedvomno ena najlepših v zgornjesoški dolini in splača se jo obiskati. Sv Lenart, ki je Bovec rešil pred Turki pa ima svoje mesto tudi na stropni freski v cerkvi sv Urha v Bovcu. V družbi ostalih svetnikov katerim so posvečene vse cerkvice na Bovškem ga lahko prepoznate po verigi.

Nad vhodom v to malo svetišče se dviga zvončnica, preprosta oblika zvonika. V njej je niša z enim zvoncem. Pred vstopom v cerkev si vzemite trenutek in zberite svoje misli. Zaprite oči in si kaj lepega zaželite. Nato potegnite zvonec in voila! Želja se vam bo uresničila. Seveda le če niste slučajno zabrkali postopka. Ali če ste v velikem navdušenju svojo željo komu povedali.

Majhen in ozek vhod v to malo svetišče krasi portal z zašiljenim obokom. Gre za prefinjeno kamnoseško delo, ki priča o tem, da so cerkvico gradili pravi mojstri. Zanimivo je, da bila cerkev zgrajena v gotskem slogu v času, ko je v bližnji Italiji že kraljevala renesansa. A v naših krajih boste renesančne cerkve zaman iskali. Po vojni z Benečani je bila dolina Soče priključena Habsburški monarhiji. In ti niso bili nič kaj preveč navdušeni nad italijansko arhitekturo. Zato se je v avstrijskih deželah, z redkimi izjemami, gotika ohranila vse do baroka.

Sv. Lenart je preprosta enoladijska cerkvica. Precej nenavadno pa je, da je njena ladja širša kot daljša.

V notranjosti cerkve lahko še vedno vidite kamnite ostanke prezbiterija (del cerkve kjer stoji oltar) in ostanke oltarja.

Ja, voda je pitna. Zato vzemite s sabo kakšno stekleničko ali plastenko in si privoščite požirek čiste vode. In ne skrbite, da bote preostanek dneva presedeli na stranišču. Zadevo smo sprobali in nihče od nas ni utrpel nikakršnih posledic.