Blog

Manj kot leto dni po izbruhu 1. svetovne vojne se bobnenje topov iz oddaljenih delov Evrope preseli v dolino Soče. Idilični kraji ob smaragdni reki postanejo prizorišče krvavih bitk o katerih še vedno pričajo prenekateri ostanki.

Po atentatu na nadvojvodo Franca Ferdinanda junija 1914, Avstrija odločno pošlje Srbiji ultimat. Ta v izogib zaostrovanju konflikta pristane na vse pogoje razen enega. Vendar se Avstrija s prigovarjanjem Nemčije vseeno odloči in Srbiji, točno en mesec po smrti prestolonaslednika, napove vojno.

Nemčija, ki si vojne nadvse želi, igra nevarno igro. Računa s tem, da Velika Britanija ne bo vstopila v vojno in da se bo Italija pridružila Avstriji in Nemčiji. Prav tako vsi računajo na to, da spopad ne bo trajal dlje kot do Božiča.

A na novoletno jutro leta 1915 je situacija daleč od rešitve. Velika Britanija vstopi v vojno na strani Antante, Italija pa se vojni spretno izogne in razglasi nevtralnost. V ozadju se odvija zvita diplomatska igra in tajna pogajanja z obema stranema. Italija se zaveda svoje pomembnosti za obe strani in želi iz dane situacije čim več iztržiti.

Italija nikoli ni skrivala svojih apetitov po določenih ozemljih, ki so bila del Avstro-Ogrskega imperija. Avstrija in cesar Franc Jožef sta se pripravljena marsičemu odreči, a ne Trstu. Trst je bil del Habsburškega imperija več kot 500 let in tako pomembnemu pristanišču se Avstrija nikakor ni pripravljena odpovedati.

Po drugi strani pa so države Antante bolj radodarne. Italija s podpisom Londonskega pakta doseže svoje in vstopi v vojno na strani Francije, Velike Britanije in Rusije.

Tako se 23. maja 1915 topovsko bobnenje z oddaljenih bojišč preseli v našo dolino. Slovenija je pred začetkom vojne del Habsburške monarhije. Na meji med Italijo in Avstrijo se odpre Soška Fronta. 90 kilometrov dolgo bojišče poteka po visokogorskih vrhovih, dolini Soče in kraških planotah od Rombona do Tržaškega zaliva.

Življenje se v tej zaspani dolini precej spremeni. 24. maja domačini pri jutranji maši izvejo, da se morajo izseliti. Zaradi bližine bojišč se obe strani odločita izprazniti vasi. Ljudje zapustijo svoje domove, obdelana polja in negovane pašnike. Nekateri oddidejo k prijateljem ali sorodnikom. Tisti, ki se nimajo kam zateči odidejo v begunska taborišča. Mnogi domači fantje so mobilizirani že leto poprej.

Tako Italijanske čete prispejo v izpraznjeni Bovec, ki ga Avstrijci sploh ne branijo. Avstrijci svoje položaje utrdijo na Bovškem polju na hribih Ravelnik in Stržišče.

Na Soški fronti sledi 12 bitk. V prvih enajstih ofenzivah poskušajo Italijani, večinoma neuspešno, zavzeti različne avstrijske položaje na Tolminskem, Goriškem in Kraški planoti. Vendar ves ta čas potekajo srditi spopadi tudi v Zgornjem Posočju. Italijanske enote poskušajo večkrat zavzeti Ravelnik na Bovškem polju, pa tudi vrhove v visokogorju. Namen teh napadov je prodreti v osrčje monarhije in izločiti Avstro-Ogrsko iz vojne.

Nato cesar Franc Jožef novembra 1916 umre. Nasledi ga cesar Karel. Avstro-Ogrska je takrat že tretje leto v vojni na treh frontah hkrati. Tako v drugi polovici leta 1917 Avstrijci spoznajo, da vedno bolj kritičnega položaja na soškem bojišču ne bodo več zdržali.

Do konca 11. soške bitke naj bi Avstrijci na vseh bojiščih izgubili več kot 5 milijonov vojakov. Preživeli vojaki so izčrpani, lačni in želijo si nazaj domov. V zaledju primanjkuje hrane in delovne sile, ker so vsi zdravi moški na bojišču. Zato se med ljudmi razširi vsesplošna nenaklonjenost vojni. V zraku pa visi tudi grožnja o še enem italijanskem ofenzivnem napadu, ki ga branilci po vsej verjetnosti ne bi zdržali.

Dolgotrajna pozicijska vojna, ki je pravzaprav vojna izčrpavanja, močno načne moralo vojakov na Soški fronti. Tako vojaški vrh na Dunaju spozna, da lahko situacijo reši le čimprejšnji silovit napad na Italijanske položaje.

A Avstrijci potrebujejo pomoč in zanjo zaprosijo Nemce. Pripravijo drzen načrt, da veliki napad izpeljejo po dolini iz Bovca in Tolmina v smeri proti Kobaridu.

Stara vojaška miselnost je namreč zapovedovala, da je potrebno nadzorovati gore, ker je iz njih mogoče nadzorovati okolico. Tu pa bodo načrtovalci vse skupaj obrnili na glavo in sovražnika napadli v dolini, kjer je bil najbolj ranljiv.

Začnejo se priprave na protiofenzivo, ki so temeljite in natančne. Pomembno je, da nasprotnik ne opazi nič sumljivega. Potrebujejo 2.400 vlakov, da pripeljejo vojake, strelivo, topove, opremo in hrano v zaledje fronte. In vso to množico ljudi in materiala je potem treba pripeljati čez gore v dolino zgornje Soče, tik pred nosom italijanskega topništva in letalstva. Tako vojaška tovorna žičnica kot tudi cesta čez gorski prelaz Vršič sta v teh pripravah odigrali pomembno vlogo.

Noč na 24. oktober 1917 je mrzla in meglena. Ob drugi uri zjutraj začne nenadoma avstrijsko topništvo iz 894 cevi, ki so jih prej namestili na Bovškem polju, s plinskimi granatami silno obstreljevati Italijanske položaje. Nad zajedo Naklo, v smeri proti Čezsoči, se spusti smrtonosni oblak plina in zajame kotanje in kaverne. V hipu umre 500 do 600 italijanskih vojakov, brez glasu in ne da bi kdo vedel kaj se dogaja.

Napad je popolno presenečenje, saj so vsi pogledi italijanskih vojakov tisto usodno noč usmerjeni proti pobočju Rombona in dolini nihče ne posveča pozornosti.

Ob devetih zjutraj nastopi odločilni trenutek preboja. Boj pehote med Rombonom in Krnom se začne z dveh smeri. Prva divizija se obrne proti cerkvi Device Marije v Polju, kjer imajo Italijani strojnične položaje. Druga divizija pa na pobočju Rombona, kljub močnem odporu, zavzame položaje nad Bovcem in nato vdre v Bovec. V silnem napadu nato zasedejo vas Plužna nad Bovcem kjer zavzamejo spodnjo postajo Italijanske žičnice. S tem prekinejo oskrbo s hrano in strelivom italijanskim alpinom, ki se borijo na rombonskem visokogorskem bojišču.

Ob štirih popoldne so branilci že pred vasjo Žaga kjer imajo Italijani pripravljenodrugo obrambno črto. Na tem mestu se dolina močno zoži in prostora je le za cesto in reko. Dovolj bi bilo, da Italijani tu postavijo v bran skupino mož in preboj bi bil ustavljen. A na veliko presenečenje Avstrijcev se Italijani umaknejo na tretjo obrambno črto na greben Kobariškega Stola. Plinski napad, presenečenje ob dolinskem napadu, številni mrtvi, pretrgane zveze enot s poveljujočimi, nevednost kaj se dogaja nad dolino in številčna premoč napadalcev povzroči popoln zlom italijanske vojske.

Tako Avstrijci komaj dva dni po začetku ofenzive brez boja zasedejo Kobariški Stol. Ta naj bi bil ena ključnih točk italijanske obrambe. Popolna zmeda v italijanskih poveljstvih je povzročila tudi umik alpinov z visokogorskih položajev. Ti so z dolino sicer poskušali navezati stik, a so ostali brez odgovora. Za Avstrijce je bila pot proti Kobaridu odprta.

V bitki, imenovani tudi Čudež pri Kobaridu, doživi avstrijska vojska popolno zmago. Boji so končani in slovensko ozemlje je po 29. mesecih osvobojeno.

A Avstro-Ogrska s svojimi zavezniki vseeno izgubi vojno. Imperij razpade, naši kraji pa postanejo del Italije nadaljnih 25 let, ko se v neki drugi vojni meje ponovno začrtajo.