Blog

Trenta, Spomenik dr. Juliusu Kugyju

Ko se vršiška cesta spusti že skoraj do Trente, stoji v 48. ovinku bronasti spomenik starejšega moža, ki zre v daljavo proti goram. Kdo je izjemni gospod, ki si je zaslužil tako spoštljiv spomenik na tako lepem mestu?

Julius Kugy

Dr. Julius Kugy (1858-1944) je oče sodobnega alpinizma v Julijskih Alpah. Večino svoje gorniške kariere je posvetil osvajanju vrhov v Julijskih Alpah, kjer je odkril in označil več kot 50 novih smeri.

Če se boste potepali po dolini Soče, si oglejte njegov kip. Ker stoji na res lepem kraju od koder so razgledi na okoliške gore osupljivi. Ker je v bližini mnogo drugih naravnih lepot, ki jih ne gre spregledati. In ker je življenjska zgodba Juliusa Kugyja ena tistih, ki pustijo vtis.

Mladost

julius kugy as a young explorer of slovenian mountainsJulius Kugy je bil rojen leta 1858 v Gorici v družini slovenskih korenin. Že kot najstnik začne z očetom odkrivati lepote slovenskih gora. Z očetom, premožnim veletrgovcem iz Trsta, se pri sedemnajstih letih tudi prvič povzpne na vrhTriglava.

Prav tako že zgodaj kaže zanimanje za botaniko. Pravzaprav izhaja njegova ljubezen do gora iz globoko zakoreninjenje ljubezni do gorske narave.

Kljub temu, da se na željo staršev posveti študiju prava na Dunaju, ostane do konca življenja zagnan ljubiteljski botanik.

Scabiosa Trenta

V študentskih letih Kugyja njegov botanični mentor Muzio de Tommasini opozori na knjigo z naslovom Alpske kranjske rastline. V njej avtor, priznani francoski kirurg, naravoslovec in etnolog Balthasar Hacquet med drugim podrobno opiše drobno sloko cvetlico, srebrnkaste barve in omamnega vonja. ČarobnaScabiosa Trenta, trentarski grintavec, ni cvetka, ampak kraljična iz devete dežele. Hacquet v knjigi doda še risbo najdene rastline in primerek priloži v svoj herbarij. Nato pa skrivnostna roža izgine. V trentarskih gorah jo iščejo mnogi botaniki, a ne najde je več nihče.

Romantični opis rastline in njeno skrivnostno izginotje podžgeta Kugyjevo domišljijo in mladenič se odpravi v dolino Soče. Odločen, da prav on razreši skrivnost izgubljene rože, se najprej ustavi v Bovcu. Tam prosi okrajnega sodnika, naj mu priskrbi moža, ki bi ga vodil in mu nosil nahrbtnik. Tako postane Anton Tožbar Kugyjev prvi gorski vodnik. V tistih časih so gorski vodniki večkrat za plačilo vodili v gore turiste. Tako so namreč imenovali obiskovalce gora, ki so se odpravljali na daljše pohode. Iz tega izraza še danes uporabljamo besedo tura za smer pohoda.

Gorski vodniki

Izbira Antona Tožbarja – Špika, domačina iz Trente, za vodnika je samoumevna. Tožbar slovi predvsem kot neustrašen lovec, ki dobro pozna trentarske lovske steze. Še bolj znan pa je po dogodku, ki ga je zaznamoval za vse življenje.

Nekaj let pred prihodom Kugyja v te kraje, se je Tožbar med lovom spopadel z medvedom. Preden je medved obležal smrtno ranjen, je lovcu odgriznil spodnji del čeljusti in jezik. Močno poškodovanega lovca sicer pravočasno oskrbijo, a do konca življenja skriva svojo rano z obvezami in je prisiljen jesti po slamici. Zaradi svojega poguma postane lokalna legenda in prime se ga vzdevek Medved.

V iskanju mistične Scabiose Trente začne Kugy odkrivati neznani svet Julijskih Alp. Tožbar ga zvesto spremlja pri pohodih na Triglav, Mojstrovko, Jalovec, Razor, Vršac, Kanjavec in Bavški Grintavec. Kaže mu pot in nosi njegov nahrbtnik, Kugy pa mu za pomoč pošteno plača. Iskanje pravljične cvetice preraste v navdušeno odkrivanje vedno novih planinskih smeri in vedno novih izzivov.

Podvigi postajajo vedno bolj drzni in meje se premikajo vedno dlje. Kugy se zaljubi v dolino Soče in se vsako poletje znova in znova vrača. A kmalu več kot 20 let starejši Tožbar mlademu Kugyju ne more več slediti.

Vzpon na Škrlatico

Leta 1880 se takrat 22 letni Kugy odloči za vzpon na Škrlatico. To je visoka gora, z vseh strani obdana s strmimi stenami, ki je do danes ohranila sloves težke gore in naporne ture. Za prvi pristop nanjo se dolgo trudijo veliki alpinisti, a nikomur ne uspe. Škrlatica je v domišljiji zbujala strahospoštovanje saj je veljalo, da je ni mogoče osvojiti, nihče ne pride gor, le gams in orel. Te besede v Kugyju prebudijo željo, da kot prvi osvojil njen vrh. In to v klasični dobi alpinizma, ko sta bili edini alpinistični orodji vrv in cepin. Po več neuspelih poizkusih stari Tožbar priporoči Kugyju novega vodnika Matijo Kravanja.

Pred odločilnim prvenstvenim vzponom pa za njima, še v dolini, priteče mlad bosopet fant. Kugyja prosi naj ga vzame s sabo, da ga bo on vodil na Škrlatico, saj nihče ne pleza tako dobro kot on. Kugy nerad popusti saj vodnika že ima, a fant vztraja, da gre z njim brez plačila. Tako v zgodbo o drznih gorskih vzponih vstopi Andrej Komac – Mota.

Kmalu se Kugy zave, da je fant iz Trente govoril resnico. Brez Andreja se ta vzpon ne bi posrečil. Kasneje je Kugy verjel, da so mu Andreja poslale gore. V letih, ki so sledila mu utre pot na številne težko dostopne vrhove Julijcev. Med drugim skupaj kot prva odkrijeta severni pristop na Jalovec. Še en vrh, ki velja za enega najlepših, a izjemno zahtevnih. Na Jalovec namreč ni lahkih poti. Vse so dolge in naporne.

Vzpon na Jalovec

Po prvenstvenem severnem pristopu na Jalovec pa Kugy še enkrat premakne meje drznosti. Tokrat postane Jalovec prizorišče prave zimske avanture. Mogočna, samostojna gora, drznih oblik zavzame v Kugyevem srcu posebno mesto. Posebno mesto pa še danes zaseda tudi v kraljevi družini slovenskih Julijcev: Če je Triglav kralj, je Škrlatica kraljica, Jalovec princ in Mangart prvi minister.

V času božiča leta 1884 se Kugy z Andrejevim bratom, Jožetom Komacem – Pavrom, pomožnim vodnikom Ojcingerjem in še dvema turistoma, odpravi na Jalovec. Uspešno opravijo nevaren vzpon na goro s slovesom trdnjave, ki se brani s padajočim kamenjem.

Sestop z gore pa bi se skoraj končal tragično. Enemu od turistov v navezi spodrsne in v prepad skoraj potegne tudi Kugyja. Pavr s svojo prisebnostjo, močjo in spretnostjo Kugyju reši življenje. Odprava srečno prispe v dolino.

Rešitev uganke

Kugy tako nadaljuje svoje življenje, razpet med službo v očetovem podjetju v Trstu in alpinističnimi podvigi v Julijcih. Na veliko žalost svoje mame se nikoli ne poroči. Tako mu ostaja dovolj denarja in časa za odkrivanje vedno novih poti in osvajanje vedno novih vrhov.

Nikoli tudi ne opusti iskanja skrivnostne Scabiose Trente, ki še vedno ostaja uganka. Kasneje v eni od svojih knjig žalostno zapiše:Vse, kar imajo redkih cvetic, so mi poklonile te gore. Le one, ki sem jo iskal, ne.

Pa se v tej skrivnostni zgodbi pojavi avstrijski botanik Anton Kerner. A namesto, da bi Scabioso Trento, tako kot Kugy, iskal visoko v Alpah, se odpravi naravnost v Ljubljano. Tam v zaprašenem arhivu Kranjskega deželnega arhiva najde starHacquetov herbarij. V njem je še vedno shranjen primerek rastline.

Kerner rastlino nato prepozna in izkaže se, da je mistična roža pravzaprav precej običajna cvetka. A ne v Alpah, temveč na Krasu. Tam raste vsepovsod in je znana pod imenom bela obloglavka ali beli čopek.

Soška fronta

Kmalu postanejo ljubljeni Kugyjevi Julijci prizorišče krvavih bitk. Zaradi političnih konfliktov pade Evropa v mračno vojno, ki se preseli tudi v te odročne kraje. Poleti leta 1914 se Kugy s svojo družbo spusti z enga od svojih vzponov nazaj v dolino. Pri italijanskem Rablju jih zajame novica o mobilizaciji.

Prva svetovna vojna močno zaznamuje Kugyjevo življenje. Ob njenem izbruhu je star že 56 let in močno slaboviden. A ko Italija napove vojno Avstriji, se kljub temu javi kot prostovoljec v avstro-ogrsko vojsko. Zavrne nošenje orožja, a kot odličen poznavalec terena opravlja službo svetovalca za gorske zadeve na Soški fronti.

Pomaga pri opremljanju plezalnih smeri tako, da lahko avstrijske alpinske čete po teh poteh vojake oskrbujejo z opremo. Po njegovi zaslugi se alpinske čete tudi uspešno borijo proti nevarnosti snežnih plazov. Že v prvi vojni zimi namreč snežni plazovi poberejo precej več življenj kot sovražnikove krogle. V vasi Soča Kugy ustanovi tudi plezalno šolo.

V vlažnih kavernah med bobnenjem topov in v lesenih barakah v soju sveč, se Kugy loti pisanja svoje prve knjige Iz življenja gornika. Pisanje mu nudi uteho. In tako v najbolj mračnem obdobju njegovega življenja skozi pisanje pozabi na pobesneli svet okoli sebe in se v mislih vrača v čase svojih gorskih doživetij.

Leta na fronti Kugyja duševno in telesno izčrpajo. Prav tako ga globoko potre dejstvo, da Avsto-Ogrska monarhija, njegova domovina, ne obstaja več. Trst, njegov dom, ki je bil prej več kot 500 let del Avstro-Ogrske, pa sedaj pripada Italiji, državi proti kateri se je boril.

V svoji knjigi napiše poglavje tudi o svoji vojni izkušnji, a ko knjiga končno izide, tega poglavja ni v njej. Na Kugyjevo željo je to poglavje iz knjige izvzeto, in se sme objaviti šele 30 let po njegovi smrti. Kljub temu doživi njegovo delo Iz življenja gornika mednarodno pohvalo in tako Kugy kasneje napiše še šest knjig.

Po vojni se Kugy še vedno rad vrača v Trento, a alpinizem opusti. Posveti se pisanju v katerem opeva gore in opisuje podvige s svojimi vodniki. S svojimi deli postavi trajen spomenik trdoživim Trentarjem in izjemni lepoti gorske narave.

Botanični vrt Alpina Juliana

Zato ne odlaša, ko ga prijatelj Albert Bois de Chasne, švicarski botanik, prosi za pomoč pri urejanju Alpskega botaničnega vrta Alpina Juliana v dolini Soče. Bois de Chasne ima namreč že dolgo časa skrito željo, da bi tu uredil pravljični vrt, kjer bi bile na enem mestu zbrane različne alpske cvetice. Tudi Triglavska roža iz legende o Zlatorogu in Scabiosa Trenta, simbol Kugyjevega mladostniškega iskanja.

Leta 1926 začne de Chasne s prvimi deli. Sam prizna, da se na alpsko floro ne spozna dovolj, zato za pomoč prosi priznane strokovnjake. Tudi prijatelja Kugyja. V kraljestvu Zlatoroga tako zraste botanični vrt, kjer lahko še danes občudujete pisano gorsko floro. Tam si lahko ogledate tudi obe rastlini. Scabioso Trento, ki cveti v septembru in oktobru, ter Triglavsko rožo iz legende o Zlatorogu, ki cveti v juliju in avgustu.

Kasnejša leta

Ostareli Kugy sicer opusti osvajanje novih vrhov a njegova usoda se ne umiri. Zaradi služenja avstro-ogrske vojske, ga Italijani celo aretirajo in pri 82. letih za nekaj dni zaprejo v tržaški zapor Coroneo. Tam se Kugy znajde v celici z drugimi politično sumljivimi osebami.

Med drugo svetovno vojno izkoristi svoje veze in iz nemškega taborišča Dachau reši več slovenskih alpinistov. Vendar ga v Trenti Nemci še enkrat aretirajo kot protinacista. Leta 1944 ostareli Kugy nerodno pade iz postelje in si zlomi kolk. Priklenjen na posteljo ostane v oskrbi svoje dolgoletne gospodinje Pepine Malalan. Nato Kugy še zboli za pljučnico in za posledicami te bolezni umre.

Spomenik dr. Juliusu Kugyju

Čeprav se je Kugy imel za dobro vzgojenega staroavstrijca in je vsa svoja dela napisal v nemščini, je v zavesti vseh Slovencev še vedno zapisan kot naš odkritelj Julijcev.

Tako mu je Planinska zveza Slovenije ob 60-letnici svojega delovanja v Trenti postavila spomenik. V bron oblečen Kugy sedi obkrožen s svojimi najljubšimi gorami. A če sledite njegovemu pogledu boste videli, da pravzaprav zre le v enega. V veličastni vrh Jalovca, enega svojih najljubših vrhov kjer bi nekoč skoraj izgubil svoje življenje.

SPOMENIK DR. JULIUSU KUGYU - POMEMBNE INFORMACIJE

URNIK

  • vedno odprto

VSTOPNINA

  • prost vstop

KAKO DO TJA

0
  Related Posts