Vršič, Vojaška žičnica in Belvedere
16207
post-template-default,single,single-post,postid-16207,single-format-standard,theme-bridge,bridge-core-3.1.2,qi-blocks-1.3.3,qodef-gutenberg--no-touch,woocommerce-no-js,qode-page-transition-enabled,ajax_fade,page_not_loaded,,columns-4,qode-child-theme-ver-1.0.0,qode-theme-ver-30.1,qode-theme-bridge,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-7.1,vc_responsive

Vršič, Vojaška žičnica in Belvedere

Vršič, Vojaška žičnica in Belvedere

Leto pred vstopom Italije v 1. svetovno vojno je Avstro-Ogrska začela graditi strateško pomembno cesto čez prelaz Vršič. Istočasno se je začela gradnja vojaške tovorne žičnice.

Ko se cesta čez prelaz Vršič začne spuščati proti dolini Trente, se ob cesti odpre čudovit razglednik. Na mestu, kjer je bila v času soške fronte postavljena zgornja postaja vojaške tovorne žičnice Vršič, stoji plato.

INFO

ODPRTNE URE
vedno odprto

VSTOPNINA
prost vstop

KAKO DO TEGA
Zemljevid vojaške žičnice in vidikovca
iz Bovca po regionalni cesti Bovec – Trenta (R1 – 206)
mimo vasi Kal-Koritnica, Soča in Trenta
nadaljujemo cesto na prelaz Vršič
tik preden pridete na vrh prelaza boste na levi strani ceste med 29. in 28. ovinkom zagledali razglednik

parkirajte avto ob cesti

BOJI V VISOKIH GORAH

Gorska pokrajina bojišča v Julijskih Alpah je bila zelo zahtevna. Spopadi so potekali na gorskih vrhovih, višjih od 2,000 metrov. Vojaki so se vsak dan soočali z napornimi vzponi in nevarnimi pečinami.

Vsako zimo se je temperatura vsaj za štiri mesece spustila pod ledišče in vrhovi gora so se ugreznili v metre snega. Soška fronta je postala znana kot vojna snega in ledu.

Vojaške tovorne žičnice so bile edina možnost za oskrbo bojišča, ko nosači zaradi močnega sneženja in nevarnosti snežnih plazov niso smeli na pot. Ko pa je pihal močan veter, so obstale tudi žičnice.

V prvi zimi na soški fronti je v nesrečah zaradi snežnih plazov in podhladitve umrlo več vojakov kot v bojih. Zato sta obe strani začeli uriti posebne enote za gorsko bojevanje. Julius Kugy, oče modernega alpinizma v Julijskih Alpah, je ustanovil plezalno šolo v vasi Soča. Tam so se vojaki urili tudi za zimsko bojevanje. Po njegovi zaslugi so se avstrijske alpske čete uspešno borile proti nevarnosti snežnih plazov.

VOJAŠKE ŽIČNICE

Pozimi so snežni zameti in snežni plazovi ogrožali življenja vojakov in onemogočali oskrbo. Poti so bile neprehodne, ceste blokirane. Zato so bile gorske žičnice izjemno pomembne.

Za oskrbo vojakov na fronti so Avstrijci zgradili več kot 210 km manjših žičnic. Zaradi časovne stiske so bile večinoma zgrajene na hitro, iz lesa, ki so ga našli v okolici.

Najtežje delo na tej infrastrukturi so opravili ruski vojni ujetniki. Pripeljali so jih z vzhodne fronte in tu so živeli v grozljivih razmerah, vedno lačni in premraženi. Na nekaterih delih se je tovorna žičnica spustila blizu tal, kar so izkoristili ruski ujetniki. Med tovorom, naloženim v vozove, so iskali hrano. Vendar so tvegali življenja. Kraja je bila kaznovana s smrtjo.

Vojaška žičnica, ki je vodila iz Kranjske Gore v Trento, je bila razdeljena na več odsekov. Odseki so bili dolgi približno 2.5 km, odvisno od naklona terena. Vsaka sekcija je imela motor z 20-35 konjskimi močmi. Elektriko je sprva zagotavljal agregat, kasneje pa so v bližini zgradili malo hidroelektrarno. Vozički so imeli nosilnost 100 kg. Žičnica bi dnevno lahko pripeljala 250 ton hrane, vode, streliva, gradbenega materiala in zdravil.

TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Na mestu zgornje postaje žičnice Vršič je zdaj razgledna točka. Pogled na okoliške gore Triglavskega narodnega parka je osupljiv. Tam je okrogel pano z napisanimi imeni vrhov.

  • Prisojnik ali Prisank – gora, kjer je za večne čase zaklenjen kamniti obraz Device velikanke s Prisanka.
  • Mojstrovka – Gora, s katere se je utrgal uničujoč plaz in pobil 300 ruskih vojnih ujetnikov, ki so gradili Vršiško cesto.
  • Mangart, Jalovec in Triglav – gore, ki so jih poimenovali stari bogovi, ki so uredili, da reka Soča teče po naši dolini.