
14 Feb Trenta, spomenik Juliju Kugyju
Kjer se cesta čez Vršič spusti skoraj do vasi Trenta, stoji na 48. ovinku bronasto obeležje. Starec s plaščem in klobukom zre v daljavo proti goram. Kdo je bil ta izjemen človek, ki si je zaslužil tako spoštljiv spomenik na tako lepem kraju?

JULIUS KUGY
Julius Kugy (1858-1944) je znan kot oče modernega alpinizma v Julijskih Alpah. Večino svoje alpinistične kariere je posvetil plezanju na vrhove Julijskih Alp. Tam je odkril in označil več kot 50 novih poti.
Če se odločite za izlet po dolini Soče, obvezno obiščite njegov bronasti kip, saj stoji na res čudovitem mestu, kjer so pogledi na okoliške gore osupljivi. V bližini najdete še veliko drugih naravnih lepot. Poleg tega je življenjska zgodba Juliusa Kugyja ena tistih, ki pustijo trajen vtis.
ZGODNJA LETA
Julius Kugy se je rodil leta 1858 v Gorici v družini slovenskih korenin. Lepote slovenskih gora je z očetom začel odkrivati že kot najstnik. Z očetom, bogatim tržaškim trgovcem, se je prvič povzpel na Triglav. Kugy je bil takrat star le 17 let.
Že zelo zgodaj se je začel zanimati tudi za botaniko. Pravzaprav je njegova naklonjenost goram nastala iz globoke ljubezni do gorske flore.
Da bi zadovoljil starše, se je Kugy preselil na Dunaj, da bi študiral pravo, a je vse življenje ostal navdušen ljubiteljski botanik.

SKABIOZA TRENTA
V študentskih letih je Kugy spoznal Muzia de Tommasinija, ki je postal njegov mentor botanike. Tommasini je Kugyju povedal za knjigo Plantae Alpinae Carniolicae. Tam je avtor Balthasar Hacquet opisal fino nežno rožo, srebrnaste barve in bogatega vonja. Čarobna Scabiosa Trenta, Trenta Grintavec, ni bila roža, ampak princesa iz 9. dežele. Hacquet je vključil risbo rastline v svojo knjigo in dodal vzorec v svoj herbarij. Nato je skrivnostna roža izginila. Mnogi botaniki so jo pozneje iskali po Trenti, a je ni nikjer našel.
Romantičen opis rastline in njeno skrivnostno izginotje sta podžgala Kugyjevo domišljijo in mladenič se je odpravil naravnost v dolino Soče. Odločen je rešiti skrivnost izgubljene rože, zato se je najprej ustavil v Bovcu. Okrajnega sodnika je prosil, naj mu priskrbi človeka, ki ga bo vodil v gore in mu nosil nahrbtnik. Tako je Anton Tožbar postal prvi Kugyjev gorski vodnik.

GORSKI VODNIKI
Anton Tožbar – Špik je bil kot nalašč za to nalogo. Tožbar je bil znan kot neustrašen lovec in je dobro poznal lovske poti Trente. Še bolj pa ga je proslavil dogodek, ki ga je zaznamoval za vse življenje.
Nekaj let pred Kugyjevim prihodom v dolino Trente je Tožbar med lovom naletel na medveda. V tem grozljivem napadu je medved lovcu odgriznil spodnjo čeljust in jezik. Medved je nato umrl smrtno ranjen. Lovec je dobil zdravniško pomoč ravno pravi čas, da je preživel, vendar je nato svojo rano do konca življenja skrival pod povoji. Tožbar je zaradi svojega poguma postal lokalna legenda in dobil nov vzdevek Medvedova smrt.
V iskanju mistične Scabiose Trente je Kugy začel odkrivati neznani svet Julijskih Alp. Tožbar ga je zvesto spremljal na odpravah na Triglav, Mojstrovko, Jalovec, Razor, Vršac, Kanjavec in Bavški Grintavec. Kugyju je pokazal pot in mu nosil nahrbtnik, za kar mu je Kugy pošteno plačal.
Iskanje pravljične rože je raslo v odkrivanju vedno novih gorskih poti in novih izzivov. Podvigi so postajali vse bolj pustolovski in meje so se premikale vedno dlje. Kugy se je zaljubil v dolino Soče in se vsako poletje vedno znova vračal. A kmalu več kot 20 let starejši Tožbar ni več dohajal mladega Kugyja.

GORA ŠKRLATICA
Leta 1880 se je takrat 22-letni Kugy odločil povzpeti na Škrlatico. To je visoka gora, ki jo z vseh strani obdajajo strme pečine, slovi kot težka in zahtevna gorska tura. Mnogi veliki plezalci so se zelo trudili, da bi se prvi povzpeli na to veličastno goro, a nikomur ni uspelo. Zato je Škrlatica veljala za nemogočega vzpona. Rekli so, da nihče ne more priti gor, razen gamsov in orlov. Te besede v Kugyju prebudijo željo, da bi prvi osvojil vrh. Po več neuspešnih poskusih je stari Tožbar Kugyju priporočil novega vodnika Matijo Kravanjo.
Pred zahtevnim vzponom se jima je, še v dolini, približal mlad bosonogi fant. Prosil je Kugyja, naj ga pelje tudi na Škrlatico, saj nihče ni plezal tako dobro kot on. Kugy je trdil, da je en vodnik dovolj, toda fant je vztrajal, da gre z njimi brez plačila. V to zgodbo drznih alpinistov se je vključil tudi mladi Andrej Komac – Mota.
Kugy je kmalu spoznal, da fant iz Trente govori resnico. Brez Andreja se ta vzpon ne bi dobro končal. Kugy je v poznih letih verjel, da so mu Andreja poslale gore. V naslednjih letih si je Andrej utrl pot na vrsto nedostopnih vrhov Julijskih Alp. Skupaj odkrivata tudi severni pristop na Jalovec. Še ena gora, ki še vedno velja za eno najlepših, a izjemno zahtevna. Na Jalovec ni lahke poti. Vse so dolge in težke.

GORA JALOVEC
Po prvem severnem pristopu na Jalovec je Kugy ponovno premaknil meje svoje drznosti. Tokrat je Jalovec postal prizorišče prave zimske avanture. Mogočna gora je v Kugyjevem srcu osvojila posebno mesto. Ker še vedno ohranja posebno mesto v kraljevi družini slovenskih Alp: Če je Triglav kralj, je Škrlatica kraljica, Jalovec prestolonaslednik in Mangart premier.
Med božičem 1884 se je Kugy odločil za zimski vzpon na Jalovec. Tokrat je Kugyja in nekaj njegovih prijateljev vodil Andrejev brat Jože Komac – Pavr. Uspešno so osvojili gorsko trdnjavo, za katero je bilo znano, da se brani s padajočim kamenjem.
A pot nazaj z gore bi se skoraj končala tragično. Ko je skupina plezalcev, privezana na vrv, prečkala nevarno pobočje, je eden od Kugyjevih prijateljev zdrsnil v brezno. Vrv je Kugyja skoraj potegnila s seboj. Pavr je s svojim bistrim umom, gromozansko močjo in neverjetnimi veščinami potegnil vrv in rešil obe življenji. Skupina se je srečno vrnila v dolino.

REŠITEV UGANKE
Kugy je nadaljeval svoje življenje, razpet med službo v očetovem podjetju v Trstu in alpinističnimi podvigi v Julijskih Alpah. Nikoli se ni poročil. Tako je imel dovolj denarja in časa za odkrivanje vedno novih poti in osvajanje vedno novih vrhov.
Prav tako ni nikoli opustil iskanja skrivnostne Scabiosa Trenta, ki je še vedno ostala skrivnost. Kasneje je v eni od svojih knjig žalostno zapisal: Dale so mi vse svoje redke rože, te gore … Samo tistega, ki sem ga iskal, ne.
Potem pa se je nekega dne v tej skrivnostni zgodbi pojavil avstrijski botanik Anton Kerner. Ubral je drugačen pristop in namesto da bi visoko v Alpah iskal mitično Scabioso Trenta, se je odpravil v Ljubljano. Na zaprašenih policah Kranjskega deželnega arhiva je našel stari Hacquetov Herbarij. V njem je še vedno ležal primerek rastline.
Kerner je nato identificiral rožo in izkazalo se je, da izgubljena princesa še zdaleč ni nekaj posebnega. Scabiosa Trenta je bila navadna roža, ki je rasla povsod. Ampak ne v Alpah. Njen dom so bile sončne skale Krasa. Tam je bila roža znana kot beli šop.

SOŠKA FRONTA
Kmalu so ljubljene Julijske Alpe postale prizorišče krvavih bojev. Zaradi političnih in diplomatskih spopadov je Evropa potonila v temno vojno. Ti odročni koti niso mogli dolgo ostati skriti. Poleti 1914 se je Kugy s prijatelji ravno vračal z enega svojih vzponov. Novica o mobilizaciji jih je doletela v italijanski vasi Cave del Predil.
Prva svetovna vojna je močno zaznamovala Kugyjevo življenje. Ob izbruhu je bil star 56 let in je moral nositi debela očala, saj je izgubljal vid. Ko pa je Italija napovedala vojno Avstriji, se je prostovoljno prijavil v avstro-ogrsko vojsko. Orožja ni hotel nositi, je pa bil svetovalec za gorska vprašanja na soški fronti.
Pomagal je pri gradnji novih gorskih poti, da so lahko avstrijske alpinske čete oskrbovale svoje vojake z opremo, hrano in zdravili. Po njegovi zaslugi so se alpske čete uspešno borile tudi z nevarnostjo snežnih plazov. V prvi zimi vojne so snežni plazovi ubili veliko več vojakov kot sovražnikove krogle. V vasi Soča je Kugy uredil plezalno šolo za vojake.
V smetliščih in lesenih kočah je Kugy začel pisati svojo prvo knjigo Življenje gornika. Pisanje ga je oddaljilo od topovskega grmenja. Tako je Kugy v najtemnejšem obdobju svojega življenja pobegnil nazaj v čas svojih gorskih avantur.
Vojna je Kugyja psihično in fizično izčrpala. Močno ga je bolelo tudi dejstvo, da Avstro-Ogrske monarhije ni bilo več. Trst, njegov rojstni kraj, ki je bil več kot 500 let del avstro-ogrske monarhije, je zdaj pripadel Italiji, državi, proti kateri se je boril.
V svoji knjigi je napisal poglavje o letih na fronti, a ko je knjiga končno izšla, je bilo to poglavje izločeno. Na njegovo zahtevo naj bi bilo poglavje objavljeno šele 30 let po njegovi smrti. Kljub temu je njegova knjiga Življenje planinca dobila mednarodno priznanje in zato je Kugy pozneje napisal še šest knjig.
Po vojni se je še rad vračal v dolino Trente, a plezal ni nikoli več. Zadnja leta je posvetil pisanju knjig, v katerih je opeval gore in prikazoval svoje dogodivščine s trentarskimi gorskimi vodniki. S svojimi knjigami je postavil trajen spomenik surovi domačini in izjemni lepoti gorske narave.

BOTANIČNI VRT JULIANA
Ko ga je prijatelj Albert Bois de Chasne prosil za pomoč pri ureditvi alpskega botaničnega vrta Alpina Juliana v vasi Trenta, Kugy ni okleval. Bois de Chasne, švicarski botanik, si je vse življenje želel urediti pravljični vrt z zbirko raznovrstnega alpskega cvetja. Med njimi Triglavska roža iz legende o Zlatorogu in Scabiosa Trenta, simbol Kugyjevega mladostnega iskanja.
Leta 1926 je de Chasne začel s tem projektom. Čarobni vrt je zrasel v Zlatorogovem kraljestvu, kjer še danes lahko občudujete pisano cvetje Julijskih Alp. Tam lahko najdete obe roži. Julija in avgusta cveti triglavska roža, septembra in oktobra pa trentarska scabiosa.

POZNEJŠA LETA
V poznih letih Kugy ni več osvajal novih gorskih vrhov, a je bilo njegovo življenje še vedno burno. Zaradi služenja v avstro-ogrski vojski so ga Italijani aretirali in zaprli v zapor Coroneo v Trstu. Kugy je končal v celici z drugimi politično sumljivimi moškimi.
Med drugo svetovno vojno je izkoristil svoje zveze in rešil številne slovenske gorske vodnike iz taborišča Dachau. Spet so ga aretirali v Trenti, a tokrat s strani nacistov. Takrat je bil star več kot 80 let. Leta 1944 je Kugy padel s postelje in si zlomil kolk. Priklenjen na posteljo je ostal v oskrbi hišne pomočnice Pepine Malalan. Nato so Kugyju diagnosticirali pljučnico in zaradi bolezni je umrl.

SPOMENIK JULIJU KUGYJU
Kugy se je vedno imel za Avstrijca in je vse svoje knjige napisal v nemščini. A v zavesti Slovencev bo vedno ostal naš odkritelj Alp.
Zato je Planinska zveza Slovenije ob svoji 60-letnici Kugyju postavila ta spomenik. Oblečen v bronasto Kugy sedi obkrožen s svojimi najljubšimi gorami. In če sledite njegovim očem, boste videli, da gleda eno določeno goro. Veličasten Jalovec. Ena njegovih najljubših gora, kjer je skoraj izgubil življenje.
